The following text is not a historical study. It is a retelling of the witness’s life story based on the memories recorded in the interview. The story was processed by external collaborators of the Memory of Nations. In some cases, the short biography draws on documents made available by the Security Forces Archives, State District Archives, National Archives, or other institutions. These are used merely to complement the witness’s testimony. The referenced pages of such files are saved in the Documents section.

If you have objections or additions to the text, please contact the chief editor of the Memory of Nations. (michal.smid@ustrcr.cz)

Josef Hubený (* 1936  †︎ 2024)

• narodil se roku 29. března 1936 v Novém Přerově

• moravský Chorvat

• v roce 1948 rodina vystěhována do Pasek v podhůří Jeseníků

• žil ve Šternberku

• zemřel 6. února 2024

No, tak já bych potřebovala, abyste mi povídal, co si Vy pamatujete o Chorvatech, jaké to bylo v Přerově, jak to bylo s Vámi a s Vaší rodinou za těmi účely, abychom to zarchivovali pro to chorvatské muzeum, abychom to měli podchycené, co jste vy Chorvati zač, jak jste taky mluvili, proto by bylo dobře da by sme sada govorili nek hrvatski. A pak ćeme oš viditi, jeli ćeme z togo udielati oš ništo v radiju, da bi su ljudi znali. Tako sada, recte mi, gduo ste.

Tako ja sam Josef Hubjeni, sam sa narodiv devět dvajsetoga trieti devetnajsto šiest tri deset v Novoj Preravi, v hiži broj dva sedm desjet. Je nas bilo pjet dicej, najstarija sestra je se narodila devetnajsto tri deset, pak sam sa narodiv ja devetnajst sto šiest tri deset, sopet jedna sestra, Minče, to je kot Marie, devetnajsto sedam tri deset. Pak za dvi ljeta brat Ive, devetnajst sto devit tri desjet, a pak po vojski sestra Kačenka, Kateřina, devetnajsto sedam četrdeset. Si sme se narodili na Novoj Preravi a va jednoj hiži, to je bilo to dva sedam deset.

A kadjen je biv vaš stan?

No naš stan, mi sme imali va toj Novoj Preravi je to bilo pri crikvi kusić, je to bilo takove vieće gospodarstvo, no neznam, ča bis oš k tomu prahala znat?

Hm, gduo su bili vaš ćaća i maja, kako su se imenovali?

No, tako roditelji su bili Hrvati oba dva a tamo je bilo zajimavo to, da maja su bili sami, nikoga nisu imali, a ćaća su takaj bili sami. Tako mi sme nimali ani jednoga strica, ani jednu tetu.

A babu, djede ste imali?

No rodiče obi dvoji su žili, od maje, to su bili Slunski, diede kot Tuome, Tomáš, a baba su bili Minka takaj, Marie, a ti su imali nek to jedno diete, Annu Slunsku, a pak su se oddali za našega ćaću. Kot Hubienka. No a ćaća takaj su bili sami, a tamo si oš pametim njega ćaću, mojega diedu, to su bili Ive Hubjeni, ta su se narodili osamnajsto šeistsedamdesiet. A baba pak ur nisu bili živi, zato da su umrli devetnaj sto deviet tri deset. Tako ćaća pak su bili sami, pak, kot gospodar vielik, su se imali but diede ožienit nebo mladi sin, Ive. Tako se oženili ćaća, da su si zjeli Slunsku.

A kada su Vaš diede umrli? Ča si oš na njega pametite?

No, diede Hubjeni su umrlili ljeto před tim, nek su nas viselili, ne, to ljeto, devetnajsto osam četrdeset v mají. A nas su stěhovali kot v srpnu. Tako par miesicu před timi, nek su nas viselili, su diede umrli a su na cimitieri na Nuovoj Preravi.

A oš je tamo ta gruob?

Ta gruob je tamo, a su tamo aj baba, tako oba dva su tamo. A tamo je se oš stala takova viec, od diede brat Jakov Hubjeni, ti su bili viseljeni při Bejke pri Uničovi, a tamo su ta njihov gruob, da su nimali nikoga, sami su umrli, tako kvitirali, ja sam tamo šav a sam tu tuoflu zjev, sam ga renovirav a sam ga zavjezav za djedu Hubjenim na Preravu. A mají to tamo, v jednom gruobi lježiju sada oba brati. Tako to tamo imame.

A řa si oš pametite na diede? je vam povidav ništo ya Hrvate, ya Preravu...

No, dide Hubjeni nisu čuda povidali, su bili njemoćni. To baba Slunski a djede Sljunski, zato da to je bilo zajimavo, kat su se oni dva potkali. Oba dva su bili Hrvati z Preravi, oba dva su služili v Rakusi. Diede Slunski s babu Slunsku. Baba su bili vielika kuharica, ta su va Bieči kuhali, a diede su bili panski kočí, aj cesaru su jednuč vozili va Bieči, Františka Josefa prvoga. A až su vidjelali pinezi, tamo su se potkali.

Va Bieči.

No, va Bieči su se puotkali, bar v Rakusi, tamo su se poznali a kad su vidjelali dost pinez, su se vrnuli na Preravu. Tamo su si postavili hižičku svoju a pak su tamo živili až do konce.

A ni znate, kad su baba bili va Bieči, su imala hrvatske rubi?

Oni su furt hodili kot Hrvatica. Akorat tamo u te rodini, kad su dielali, no su imali te rubi, ale ni su bili tako nafrcani. Ale su hodili kot hrvatica. Ale diede ta ur ne. Ta ur se se oblikali civilně.

A pametite si oš ništo?

No, to su bili jako vzacni ljudi, zatoda su imali aj zkušenosti. Kot su bili va tom svitu, strašno rado sme hodili knim. Baba su bili jako dobra kuharica, su kuhali bolje nek naša maja, tak sme hodili, sme utikali k babje, maju je to až mrzilo. Ale da su to bili njihova maja. A su to bili jako dobri ljudi. Ti nam nisu nigda nadavali, ništ vičitali. A to ni su imali ani škuole, nek zakladni. Ti su imali taku přirozenu inteligenci. To si pametim na taku jednu viec, kad ćaća tako maja su s nimi morali se, to vieliko gospodarstvo dielat. Sme šli na puolje na žietvu. A tonda je se  žitak kraj, tonda su morali biti dva hlapi tako ja sam biv duležiti, da moram kočirati konje, a pak sam veliv: ´Ja ne griem.´No tako ja kot kluk sem se zaritil, da neću puojt, a zač ne grieš? Tako sam sa morav vigovorit, tako velim: Ja bi sam htiv uharak, okurek. No a zač? Da imam huć. Tako sam sa vigovoriv. A baba veli, zastavte s kuonjem, to je bilo kusić za vesnicu, a su šli dom, pro ta uharak, su mi ga dali a su velili: A sa ćeš poujt s nami? No sa muoram puojt. Tako su to diplomaticki vyřešili. Oni su jako znali jednat s ljudmi.

A oni nisu znali štat?

Ne, zatoda oni su imali nek zakladni školu, šiest trid, nebo osam, zkladní škuolo tuonda. No a škuole su bile podle toga, ča je bilo za režim. Kad je bilo Rakousko – Uhersko, tako su tamo bili nimške skuole, pak za republike česke. Polak režima. Jednu střední školu nebo vysoků školu, myslím.

A baba s diedu su znali česki, nimški, hrvatski?

No, ti su govorili su tru rič su se pominali. Tako nimški su znali, to su tamo služili. Hrvatski, to je se govorilo puored duoma v cieloj našoj rodini, obje dvje rodini bili vileiki Hrvati, diede su bili, kad su bili oš doma, su bili burgemajstr, starosta. Hrvatski je se govorilo duoma a česki s ljudmi, kad su njih puotkali. Tamo su bili Čehi na praci, va Staroj Preravi, su tamo hodili va pracu a dica va škuolu, a baba to samo. Tako su govorili trimi jaziki. A to samo su bili moji rodiče. Maja, ta su hdili nek v česke škuole, ta su se tako dobro učili, imam oš danas vysvědčení, ni su imali ani jednu dvojku za cielu dobu. Ale pak su se brzo uoddali, tako ni su šli dalje va škuolu. A ćaća su hodili va sriednju škuolu va Nikišporak.

Va gimnazku.

Ne, to nije bila gimnazka, to je bila nikakova sriednja škuolo.

A ko ljeto su se vaši rodiče rodili?

No, ćaća su bili devetnajsto devět, a maja, v kom ljeti su se narodili. No a njihovi rodiči, ćaćin ćaća a majin ćaća su se narodili v jedno a to samo ljeto, v sedam desjetom ljeti. A baba osamnajsto jedan sedm deset, ta Hubienka, ti su umrli devetnajsto jedandvi desat, ti su jako vrieda umrli. Si su bili Hrvati a si su govorili nek Hrvatski.

Si su bili na Preravi?

No, mi sme bili si na Preravi. Aj kad su nas viselili, tako mi sme došli v Paseku, a baba su imali při sebi tu najmlaju kćier tu naši, Kačenku, tako su ostali puov ljeta doma a pak su se odselili za nami. To je bilo v devět četrdesetom ljeti.

Su na Preravi ostali?

To je bilo ljeto, a pak až sme se tamo preselili a sme se usadili, tako su došli za nami. Tako nas bilo devjet ljudi, a kad sme htili ist, tako sme pravidelno ili, objed i večeru, tako nas při velikom stoli sidilo devjet ljudi. To si pametim kot danas, ćaća su sidili prvi, pak su bili djede po livoj strani, to je bivtakoj obřad. Tamo su se pak rozdělili ukoli a praca, pak je se šlo dielat a viečer sme se zopet zišli. No a furt je se govorilo hrvatski u nas. Akorat ta najmlaja, ta se čuda neučila, zatoda maja nisu htili, da ni bi imala probleme va školi, tako doma sme hovorili s ni česki, da se dostane va to, ta se ni naučila dobro hrvatski, tako ta jedina ni zna dobro hrvatski sada.

Kuoliko je nji ljet?

No, ona je se narodila va tom sedam četrdesietom ljeti, tak aj za tih deset ljet...

A oš, kad je vaše baba bila tako dobra kuharica, ča je kuhala? Ča je vam nejveć šmiekalo?

No, s polivki su to bile ti rizance, a je to bilo zajimavo, nek ta naša, pak sme to zjistili, da ona su imali drugačiju vuodu, nikakovu bolju vodu. Tako je nam to jako jako šmiekalo.

A to je bila fržonova?

Aj fržonuova, aj pipkinja, su znali, zatoda oni su tamo kuhali tim bogatim, židom, kad su nam to htili povidat, zač su tako často menili ti rodine, zatoda oni nisu bili dugo, dv, tri ljeta, no a pak, jak sme bili vieći, tako su nam to velili, no tamo su imali hlapce šikovne, ki su po mene nešto htili, ja sem njim to nedala, tako sam radši velila, ja ću se stěhovat, ću puojti k drugoj rodini.Ni je htila to žalovat.

A kako dugo su bili va Bieči? Skupa?

No, tamo su mogli biti tako piet až deset ljet, dost duglje su tamo bili. Zatoda oni su imali, to sam ti veliv, da se diede narodili diede šiest sedam deset, baba v sedam sedmdesietom, a pir su imali, to je bilo až v devetnajsto četrtom ljeti, nebo somom. Tako oni su ur bili dost stari, su imali prek tri deset ljet.

No toje ur čuda.

No a oš, ča je vaše baba kuhala? A maja takaj?

No, na te specialite to si nespominam ur, ale na ti hrvatske, te polivke fržonuove, široke rizance, tako to je specialita hrvatska, ale drugačie se to ni lišilo od toga, ča se kuha danas. Ja si to tako ne pametim. Ja na to jidlo ni sam biv tako. Ja sam pojiv se, ča su mi dali. Su velili, Joza, to je vděčný strávník. Ta je pojiv se, ča su mu dali. Za kuhanje, to nemorem čuda povidati.

A na Vazma ste imali boží milosti třeba?

To sme imali, to je taka specialita, to se veli hrvatske frite.

Hrvatske frite?

No, to je takov čtvereček, je to rozrizano a je to zatočeno. A to sam ziev aj tim Slovakom, kad sme tamo bili, sem njim to tamo zjev. Je se to sie pojilo.

A gduo je to kuhav? Vaša žena?

Moje sestra, Minče, ta, ča je mlaja za jedno ljeto. To nigdor ni znav z tih Čehov. Boží milosti, to su hrvatske frite. U vas se to oš diela?

Dač, u nas se to diela. A ja to takaj znam oš kuhat. Na masopust. Ale diela se to nek jednuč va lieto.

No, a meni to šmieka, je to dobro. A jim to takaj šmiekalo.

Ni su to znali?

Ne, nisu. To je bila takova specialita. Nek nas mrzilo, mi sme imali nikakovu viec, a ono je to bilo na dva dana, a tu subuotu ni sme muogli tamo dojt,

a kad sam došav, tako je to bilo se kraj. Mi sme to htili prodavat tamo, da si to negdo všimne, ale dobro, da je se to zjelo.

No jo, a oš, fanjke?

Fanjke, to je kot česki, české knedle, to je jednako. Nepoznaš, da je to ništo drugačie.

Ja si pametim, da su to naša baba kuhali, ale kad su umrli, tako ur nigdor.

A ti mliš, to bili vepřo zelo knedlo.

Ne, ti su bili také tvrde.

Tako je to bilo nešto drugačie. S ovocem, ne?

Nene,  to su bili také fanjki.

No, tako pravi fanjki su bili z rohliku. To je bilo tako vidit a je to šmiekalo, su tamo bile narizane rohlike.

A na prošťake si pametite?

Ne. kako je to bilo?

Da su to bile placki z krumpirov.

No, krumpiere sme si dielali sami, to sme si narizali na takove kolečka, a sme si je piekli. Pak je se to pomastilo, posolili, to sme jedli kot takovou pochoutku. To sme imali, vičistili, to sme si dielali sami, kod takovu chuťovku.

A tako vi ste bivali na Preravi, ale kuoliko je tamo bilo Čehov, Nimcov?

No, tako kot sam veliv, Čehov je tamo bilo strašně malo, ča si pametim, nek pet českih rodinov. Švec znam, da je tamo biv, oš par drugih, a pak ta dica ze Stare Prerave su hodili va škuolu. A pak oš teh rodin, pět až deset. Ani to ne, jinak su to bili sami Hrvati. Su se dali kot k Nimcom, ale sudjen, v crikvi, na úřadě. Na Preravi je bilo čuda Hrvatov, takovih sedem desiet až devedesjet procentov.

A kad su bie maše, to su bile česki, nimški, hrvatski, latinski?

No latinski, polak režima su bili nimške nebo česke. Polak toga, kakov su bili gospodin. A tamo, kad su bili, va Duobrom Poli, to su bili nikakov Malec a ta su bili Čeh. Jako čuda zaleželo na tom, ki je biv ta gospodin. Kad sam sa kukav va ti matrike, to je zajimavo, kad su to bila velika osobnost, tako su preimenovali te rodine, ty přijméni. U vás je to znamo, da aj Godinić, prší, Regen. Kad su bili kod Nimac, tako su mu velili kot Regen, tako su to napisali nimški. Su zajimave viece. A ljudi nisu ani protestirali. Va tom režime su se imali nek bolje. Takove vieci su se stali.

A vi ste takaj imali neke lapte va Rakusach?

Tamo su imali, polovica Novoj Preravi je imala puolje za granici. Zato da za Rakuska Uherska neila granica. A sada, mi sme imali puolje va Rakusi, granica tonda je bila nek tako, da je šla ciesta. Naš diede su imali nek puov pole, oni ni su imali čuda hektarov, ale dva, tri hektare su imali va Rakusi. A naš ćaća takaj. To su imali, kod velim, ko t ta třetina ljudi su imali pole tamo, no a po drugoj vojske, kad su te granice udieli, to si pametim, kad su to zadratovali. Na jednej stranje drate su bili, kad tako to puolje je tamo propalo, ljudi su imali tu možnost, da su to mogli za par šilingov pruodat, ni je to bilo čuda, ale kad tamo nisu mogli puojst. S tu granicu, to je bilo zajimavo, ta je bila v osmačetrdesjetom postavena, a to si pametim, to sme hodili, to se strljelalo, nebo na tom poli v rakusi. Mi sme hodili, kad su mislivci zajica špatno strjelili, tako je utikav a pak je došav knam, tako sme go ulovili a sme ga doma pojili. Oni su to jednuč vidili, ti mislivci, tako su zastavili a šli su za nami, a htili su nam ga zjet. Ale mi sme utikali, oš nisu bili drati. A tamo zopet je stav rakuski financ, a ta je vidiv dva kluke, da imaju vielikoga zjee, tako je zopet za nami utikav. A ja s kamaradom sme ga radši puštjali, a sme šli. Negda ti naši mislivci su znali, da sme to bili mi, tako su viečer došli a su ga htili. A ni su vierili, da je si ga zjev ta rakuski financ. Tamo je to bilo dobro. Tamo ni bila granica, tama bila granica nek ta ciesta. Drugga naša, to je bila ciela granica.

No pak sam biv svidok, kad su tu granicu konz stavljali. Tako za par dana su postavili drate na pravoj strani, na rakuskoj. A kad je to bilo se gotovo, tako Rakušani su protestirali, kakovim pravom ste postavili nikakov plot na našoj strani? Si ga postavte na vašej strani, kot na livoj. Tako Čehi su uvažovali, da imaju istinu, a tako ciele ti drate su predjelali na ljevu stranu. Negda to su bili nek drati, tonda nisu va to oš puštjali elektriku, a ljudi, kat su utikali, tako su to bud prešiškli nebo podlizli, tako naši su po njih pak striljali, a su ga strelili na rakuskoj strani. A tako Rakušaci su se protestirali, zač strilate ljudi na toj našoj strani? To nimate pravo. A su se zopet zamislili nad tim a su ta drat odselili na dvajset, tri deset metrov na našoj strani. A sa, kad je nigdo utikav, tako su ga zastrelili na našoj strani.

To ste vidili?

To sme mi se sledovali, kad su nas, kad je bila ta revoluce slavna. Kad su imali muoć, tako su, po tom unoru, hned su postavili ta drat, a nek su nas viselili, tako ovo se sum orali udijelat, tako sme vidjeli, ča su tamo dielali za gluposti.

A to tamo stavljali vojaki?

Vojaki su to stavljali, zadarmo, ale práce su s tim imali jako čuda. No a pak, za pár let, su to tako zdokonalili, da ta granice ja bila polak terena, pedeset sto metara od granice, tamo su imali naši ljudi lapat a oš to nibia garnica. Pak su bili dva drati, to su vlačili, da to bude vidjet, kad bi tamo nigdo šav, a od toga je biv oš jedan drat.

A tamo oš, při tom velikom drati, je bila vibudovana pri cieloj granici je bila vybudovana asfaltka, dálnice. A je bilo osvjetleno oš. Ta elektrika se použivala aj na ti drati. A pak su Rakušani zopet protestovali, čuda kot jednak da to ni normalni, da ljudi ubijaju s elektriku, a takaj da zieci a druga zvěř je tamo zaginula. Tako pak su to vipnuli za par ljet. Ta elektrika je bila strašno. Ja sam pak jednuč biv na cimitieri, to je moglo bit tak deset, petnajst ljet,kad su nas odstěhovali, cimitier jsek od granice. Ja sam imav taku zalibu, sam si rad fotiv, a tako mi to ni došlo a tu granicu sam si cjelu vifotiv. A je to nikakov dobrodinec vidiv, je to žalovav, hned je volav va Nikišporak a ur su hitli dojti tamo. Tako jedan kamarat je mne tamo zahraniv, a je pohajav takaj z Novoj Preravi, da ča ta človik nori. Ale tu fotku sam iskav a ur ju nisam našav. Tu si moraš zvětšit.

Takove vjeci. A danas, kad sme tamo došli, tak je to tako se jednako, kot je to bilo za prvoj republike, ta granice je tamo.

Za prvoj republike je to bilo takaj tako, da je bilo selo, pak cimitier a pak je šla ciesta na granicu?

No, tamo su bile oš dva stani, ta poslidni je biv deset, dvajset metrov od tej kapelice, ća su visvječali,a naš diede su imali poslidnje puolje u toj cieste va Rakuse. A tamo sme imali takove zažitke, mi sme njim šli pomagat, kad oni su imali čuda práce. Bar aj jertiple, nebo ča je to bilo, oni sopet nam su pomagali. A su hodili po toj ciesti, je šav, kolo je imav, a je veliv: Tako ja ur grjem, imajte se dobro. To je biv takoj šprýmař. A je odašav va Rakuse. Tako je se s nama rozlučiv a od toga časa ga nisme vidili.

A to je bilo po vojske?

Po vojske. Va tom osamčetrdesetom ljeti, nek sme šli kraj. Možna aj brže, sedam četrdesetom.

Tako na toj rakuske strani to šlo oš tamo puojt.

No za republike su tamo mohli chodit normalne, po vojski takaj, je to bilo kot za prve republike, su tamo mogli hodit, a pak po vojski ur ne. A právě

ale tamo ni bila nijedna granice, je tamo bila nek ta ciesta, tako su tamo udielali ta drat. A takaj ljudi, kad su vidili, ta će biti špatno, va tom sedamčetrdestamo, osam četrdesetom va Rakuse, a najbolje su to udielali ti gospodari, ča su imali tamo puolje, ti su zapriegli konje va vuoz, tamo su si se nalozili, ča su prahali, su dali na to sieno a su si to vivjezli va Rakuse, kuoliko kufrof a siega, a pak su poslali konje a blago dom da se boljali, da ćeju vrlongat dobitek najzad. Tamo su si stježovali Čehi, da su si ta dobitek zjeli dom, tako su si zjeli dobitek najzad. A to mi ur sme puoznali ta dobitek, či je to, tako sme znali, ti su tako utiekli, ti su takaj utiekli, poznali ga a šla kraj. Nebo su šli pieški kot ta hlapac, su se rozlučili a hlapac je nam pomagat, tako ta je tkaj utiekav, to je biv takov sigr,

kuolikrat su ur bili za granicu a v noci je šav kraj, a je povidav, v noci, až ću biti za granicu, tako ću vistrelit. Da budete znali, da sam prešav tu granicu. Tak aj takovi su tamo bili.

A to je biv takaj Hrvat?

Takaj Hrvat. A ta je biv takaj šikovan, mlad, šikovan kluk, je se nikoga ni bojav, očjeniv je se tamo, je si zjev bogatu vdovicu a je živ va Rakusah. Ta je nam davav školu života. TO je biv jako šikovan kluk, bar aj na pracu. Jandre Groh je to biv. Na toga oš imam takovu spominku, to dokazuje kakov on je biv šprimař, on je biv strice takaj Groh, ta su umrli a on je dostav kot parte, oznameni, da su umrli ta ćaća. A je mljav, da je to biv ćaća, tako je šav na puogrieb ćaći. Tako je šav tamo na tu adresu, oni su bili ovdje nigde Bratrušovi, tamo zvoni, nebo klepe, a ćaća su mu došli odprit. No kako je to možna? Ja sam došav na vaš puogrjeb a vi ste ovdje živi. No to je biv stric! Tako da su se tako ožerali, ovdje imate ta vienac, až umriete, ja ur vam drugi neću nosit. Tako si ga srante. Takove vieci, Jandre Groh.

Oš ste pak imali nikakov kontakt s nim, kad je biv va Rakusah?

No velim, toonda, kad sme tamo bili, tako sme za nim hodili saki tajedan. On je biv u našej rodini kot kad bi tam patriv.

A pak?

Pak, kad je se oženiv, tako je nimav lazno. To je imav druge starosti. Nimogav sem, bi ga zaprli, zatoda je kot utiekav. Tako s toga …

Kuoliko Hrvatov je tako utieklo z Preravi?

No, jednuč je to brojiv Lavička, je tamo imav, sto pet devedeset, ale to su bili se tri sela. Daj sto sto pet devedeset ljudi. Jako je to bilo istina? Tako sam imav aj ta seznam. No on, kad je utikav, je to aj nigde napisav, tako je utikav z Frielištofa, tamo ste to imali guori, da prek Dinje, nebo prek te Prerave. Ale u nas, kad su tamo ljudi imali to puole a jee tamo bila ta ciesta, tako su to imali strašno jednoducho. A sa, aj z Gutfjelda. U vas je to bilo gorje. Lavička je povidav, da oni, kad su utikali, tako da su šli prek te Dinje a pak tamo prek to pole preravsko. Tako bud su šli sami, nebo su utikali.

A ča je bilo s timi Nimci, ča su bili na Preravi?

No tak tih bilo tako malo, bud su odašli takaj va te Rakuse, nebo oni su njih viselili kot Nimce. Kot su viselili Nimce, kot Sudeťáky, tako v sedam četrdesetom. Te Hrvate, ča su proglasili za Nimce, znaš, tako ti su prohlasili za Nimce a su morali puojt, v Nimško su je viselili. Nebo k našim sedlakom na pracu. Ti su zmizeli jako vrieda. No, kad su bili smišene manželství, tako su mogli ostat.

A pametite si, da bi su vam rodiče, baba s diedu povidali, kako je to bilo za prvoj republiki?

No su povidali, právě ti Slunski, to oni su imali ta baraček postaveni, část, no a diede su dielali toga purgamastra, su imali malo gospodarstvo, jednu kravičku, blago, kot sam velil, su imali to puolje prvo z Rakusi, a su imali tu prvu pivnicu, tako tamo su porad bili. Financi, ča su to hlidali. Tamo je za denjedan financ prošav, je imav piet kilometrov. A kad su ljudi htili uteć, tonda nisu ljudi utikali, su hodili na svoje poljde, pak, kašnje,  nek je došla ta slavna revoluce, tako su to tamo hlidali. Ti si čiekav, kad financ je šav, tako su za nim. No a ti finanic, kad nisu imali ča dielat, tako su šli za diedu. A diede je rad povidav, ča je nuovoga, tako financa su htili pozvat, a tako su nešto popili, bar aj poili, hliba se špekom, tako su tamo imali furt guoste v pivnici.

A tako su imali duobro vino, tako tamo je biv provoz. Va njihovoj pivnici. No a pak te pivnice, kad su to se zadratovali, tako te pivnice su se zrušili, so to ostavili šprengat, su to vihitili. Tako su vihitile te pivnice, to je bilo deset pivnicov u teh granicov. A ti si se oš pitala na jednu věc, ča su nam povidali za prvu republiku. Da je to bilo kot dobro. Da je to Masaryk začav, maja su začali, diede su bili takov vlastenec, da su simpatizirali. Ovo su si ljudi mogli vibrat, da su htili hodit v česku nebo v nimšku školu. Ta nimška je bila va Drinovac, nebo česka škola duoma. A tako maja su hodili va tu česku škuolu ciev čas, ´ćaća su hodili nek par liet a pak su hdili va Nikišporak va tu nimšku školu. No a drugačie su chvalili tu republiku, zatoda su to bili rozumni ljudi, takaj tonda su se stavili ti pomniki, devetnajsto četrdeset u vas a aj u nas, ti dva mali pomniki, ti su zhitili pak Nimci. Tako ta republika, t aje Hrvatou šla. Su bilo jako spokojeni. Tako je to bilo dobro. Bilo nek škuoda, da je to va tom devet tri desetom se skončilo. Tamo je začala ta velika hrvatska tragedia. Da Hrvati su se dostali proti svojej volji k tim Nimcom, a tim padem su morali narukat, a tuoliko hlapov, kod je nigde zaznamenano, až tri sto tri deset hlapov z tih tri selov ja upalo, A gduo je bi šav dobrovolno nikamo bojovat, kad je znav, da će tamo umriti. Tako tamo je začav ta zanik našej hrvatskoj menšiny, da ti hlapi su upali. Pak už je bilo po vojski lahko komunistoum, da ten zbitek, te maje, dicu, te stare ljudi a teh par mrzakov vihitit van, zatoda se nisu mogli ani bránit, hudjaki.

A vaš ćaća je takaj morav narukat?

Moj ćaća su imali taku strašnu sriću. Kad je to bila takova hruza da su morali pojt na vojsku ti hlapi, tako to malo gduo zna, da kad je se narodilo četrtoto diete, tako to je bilo takovo nařízení, bar kad je biv gospodar, ostat u te rodini, tri ljeta odklad od vojny. A to je njim zachranilo život. Zatoda oni bi morali narukat hned va tom devet tri desetom va Rusko, va ta Stalingrad, tako to bi se nisu vrnuli. Tako pak su hodili nek ovdje po Evropi, su bili nasadjeni, bar aj v Řeckom, tamo, a su bojovali proti tim partizanom a su morali takovu povinnost, nek chranit te sklade nimške a takove vieci. Su to na sriću preživili. Pak su bili njemoćni, tako su bili va nemocnici, nakonec su skončili va Francii, tamo su se stavili zajet, od Američanov, a su bili bar aj ljeto v luogri, pak oš jedno ljeto, nek su njih poslali dom, ale tamo su njih zaprli v Plzni, a su morali budovat rozbombardovanu Škodovku po tih Američanov. A pak sadamčetrdeseto ljeto skraja hned su došli dom.

Aha, tako kuoliko ljet su bili kraj?

No, od toga dvačetrdesetoga do toga sedamčetrdesetoga ljeta su bili kraj.

A ste znali, kadjen su?

No, oni su nam pisali. Va tom Řeckom, kad su bili, to si spominam jako dobro, tamo su nam posilali aj fike. Takove te stuočene, suhe, imam fotki, tako tu su pisali, su imali kontakt, dobar kontakt, tako to sme čiekali. Kada će duojti. Hudjaki su dostali to oznameni.

Pak, kad su bili va Plzni, je se šla vaše maja za jnim pokuknut?

Nene, nisu mogli. To ni šlo. Zatoda tam, to su se takaj furt smijali. Tamo su bili naši dozorci, tako su se s nimi dogovorili, je to bilo kot dobro, ale su morali hodit na tu pracu. No a a su to imali napisano, skoro ljeto su tamo morali zadarmo dielat va toj fabriki.

Tako ča je to bilo, ste veliv.... ča ste to povidav sada, nek ste odašav. Čaća su bili tamo, kad su došli dom, to je bilo vzacno. To je bilo vzacno. Mi jsme se tješili. A to je takaj zajimavo, kad su ćaća došli dom, tako hned za ljeto je se nam narodila ta Kačenka. To je bilo. A takaj, maja su si stježovali, da imame radši ćaću, zatoda oni su bili strašně vzacni, a kad nas nisu vidili tako dugo, tako su nas ni su oni kaštigali, ale maja, ta hudinka, ta su morali se dielat. Zatoda ja si pametim, kad ćaća nisu bili doma, ča mi sme se dielali. Strašne vieci kot. Bar aj sme si udielali oganj v slamě, v škadni, a takove vieci, a oni pak kuolikrat su morali nas aj domlatit. Anebo brat je imav takovoga kamarata, od toga Jandre Groha, ča sam ti povidav, tako ta je oš imav maljunoga brata, za piet liet lajega, tako star kot brat Ive, ti si jednuč nam poškrtili se gusinke, ča sme imali. Bar dvajset, tri deset gsinkov. A to su udielali tako, da su je nagnali, mi sme si dielali jame na jertiple, nebo krumpire, kat vi velite, na zimu, to je se zakopalo, a guorika ja se dala brnja, nebo je se tamo davala řepa, bagunda. A zjara sme to se dali vam, tako je tamo ta jama ostala, a ta je bila diboka, bar aj metr diboka jama, to je bilo pripraveno sopet na nove bagunde, jertiple. A tako ta jama je bila prazdna a kot su te gusinke utikali po dvori, tako jim nenapalo, da su je nagnali va tu jamu, tamo nisu mogli utećt, tako su je se poškrtili a su je dali satjer, to znaš, satjer, floška je se nosila va tom satjeri, to je bilo kot z kuže udielano. Tako su je se poškrtili a su je nahitali va ti satjer, to je bilo tako visoko, a nek vrati su njim z toga trčale van. A suseda je šla a je vidilia, ča ti dva ovdje tako sidiju na te jami, gusinke kraj, a je vidila, nek da glave tih gusinkov da trčiju. Sa su utikali a Ana, Ana, poj se kukat, ča ti dva su dokazali, se gusinke su mrtve. A ti su sidili, ani mau, a gusinke su imali uškrtjene. Tako su dostali svoje, ča je njim patrilo, no a mi, cela rodina, sme to ljeto nimali ani jednu gusinku. A drugačie sme imali skoro saku nedilju gusinku. Takove vieci sme dielali. A ćaća, ta su se htili nek zasmijat, kat su došli dom. Ostav je...

Tako ćaća, kad su bili va vojske, tako su vidili drugačie vieci...

Druge, guore vieci, tako su a hlavně su si toga važili, da su to preživili a da su imali doma dicu. A tako, to je biv takov rozdil. A maja huderka, ta su to se odnieli, pracu a dicu a su morali prat, kuhat, a člověk se čudi, da su to stigli udielat. No, tamo su nam čuda pomagali, diede hubjeni ani ne, oni su bili njemoćan, ale ti dva Sljunski, diede a baba, ti su nam čuda pomagali. Zatoda oni su bili jako to, zdravi a dobri a su to se stačili udielat.

Tako vi, kad ste začali hodit va škuolu, to je bilo za vojske, to je bila nimška škola?

No ja sam začav hodit va nimšku škuoluva tom dvačetrdesetom ljeti. Zatoda Nimci su došli devět tri deset, a te škole, ča su bile za prve republike, ti su bili nimške, tako tamo nije bilo ča řešit, nigdor nije se s nami pominav, podle režima je bila aj škuola, kod saki raz. A ja sam hodiv nek neciele dvi ljeta, dva a puov, zatoda kad je došla fronta, je se bližila, tako je se morala uvolnit škuola pro nimško vojsko, tamo je biv lazaret, kot nemocnica, a pak, kad je to bilo před koncom, ne, to je bilo až do konca valke v pietčetrdesetom, ale po vojski oš ni začala hned škola, sopet česka, protože tamo su bili sopet ruski vojaki va toj našoj školi. Pak su ti Rusi odašli a je začala škuola. A to je pro nas bilo jako teško, zatoda doma sme govorili nek hrvatski, va škuoli sme govorili nimški, sa naraz, z ničega ništ, kamarade nisme imali nijedne čehe, sme se nisme mogli pominat, a naraz sme morali govorit česki va škuoli. Tako to je pro nas bilo jako teško. A šumastri su se rozčilovali, da niezname, da ni sme se mogli učit, zatoda mi nisme rozumili. Zkraja. Tako to je bilo jako špatno. A to si pametim, da va vašej kroniki piši, da su bili Hrvati hlupi va škuoli a to, ciev problem je biv va tom, da oni su morali s jednogo dnieva ča su govorili hrvatski a nimški, da su morali govorit česki. Oni nisu znali jazik. Tako to je trvalo nekoliko mjesecev, nek su se naučili, al emi sme si prošli. Ja sam pak takaj hodiv va sridnju školu. Problem je biv s tim jazikom. Tako nada.

A kako dugo je vam to trvalo, nek ste se naučili česki?

Nekoliko ljet je to trvalo, za toda naveć mi nisme govorili doma česki, a pak, kad je se narodila ta najmlaja sestra, Kačenka, tako maja su aj sami s nju govorili česki, zatoda su vidili, da mi imame probleme. To sam biv ja, sestra, ta je za ljeto mlaja, pak Ive, no ale ta ni hodiv v česku školu, ta je šav ur va česku, ta nije imav probleme. Ale mi dva sme imali kot probleme. Sme se naučili kot za ljeto, dvi, solidně česki, ale nisme imali te jazikove probleme. A to sme se sami čudili pak, zatoda nigdo nam to ni visvjetliv, ništ, tako to je bila ta jazikova bariera.

Aoš, kad ste biv maljunak, bili ste se pokuknuti va Beči, va Brnji, va Nikišporki? Pametite si na to?

Ne. Bili sme va nikišporki. To je bilo naše okresni město, tako tamo sme htili puojt s ćaću. Oni su tamo jezdili s konji. Ništo vidili, oni su nas zjeli s sobu, tako su nas zieli v Nikišporak, Drinuovac, nebo su morali naši gospodari vozit mliko, tako su nas zjeli až v Poštornu, to su se ti sedlaki střidali, tako kuolikrat su nas htili zjet s sobu. Ale v Bieči nisme bili s rodiči, tako dalieko. Až po vojske. Jednuč sam biv v Rakusi na puti, při Tri Hrasti. A to je bilo zabog toga, da diede, to su bili djede Hubjeni, to sam biv jednuč s nimi, oni su vozili s timi konji, s vuozom, to je se tomu velilo noške. To su bili zavazadla, da ljudi to neprahaju vozit, tako su to dali na ti vuoz. A takaj, kad su nigde bili stariji nebo dica, tako su si prisieli na ti vuoz, a ja sam s diedu sidiv na tom vuozi skoro furt. Tako sme došli va Tri hrasti, a to je bilo dost daleko, sme tamo bili s autobusom, nisi tamo bila s nami? Tako to je bilo na dva dni. Po ciesti sme morali noćievat, v šenkauzi, prispali sme tam a pak, drugi dam, sme šli kota dalje. Tako tamo sam jednuč biv s nimi, to je bila vielika put, na dva dni.

A to ste šli nek s Preravci? Nebo ste šli aj s Frielištofci?

Nene, to su Preravci hodili sami.

S vašim gospodinom?

S našim gospodinom. Ne, gospodinom, stric Jako Hubjeni, to su bili ta brat mojega diede, ča sam njim zorganizirav ta pomnik na Preravi, tako ta su to organizirali. A su to govorili a molili se. To je bilo zajimavo, kad sme došli najzad, tako ti putniki su bili tako unaveni, da su skoro před preravu padali na hubu. Oš jedan su aj tu vlajku nosili a križ nosili, tako ti su bili tako unaveni, pak su ljudi z preravi njim šli naproti, tako su je podpirali. Da je to bila takova vielika ciesta. Tako jednuč sam biv s nimi tamo.

A pametite si, kako je se šlo? No ravno prek Rakusi, Wildendurnbach. A tamo je se pak odpočnulo...

A oš pametite si ništo, kako je to bilo na Preravi za vojske?

Za vojske, to si pametim jako dobro. To sam hodiv va škuolu, skoro tri ljeta ur je to bilo. Tako to je začalo v aprilji, v dubnu, su začali tako střílat. Si spominam, na tu vojsku, drugu svietovu. Tako je se začalo tako striljat, da je začav takoj zmatek na Novoj Preravi, a ljudi su kričali: vojska se bliži. Ča ćeme dielat, zmatek kot hrom. Tamo su bili vojaki, nimški, tako ti su se oš sobljali v kup. Su morali nastupit, oš himnu nimšku su morali zajačit, tamo je to při takoj jagni visokoj, tamo je Joza Kusmič bivav, oš su zajačili tu himnu, a sotva su ju dojačili, su začali utikat a si kraj. Su utikali, v Drinovac tamo, da se dostanu prek Dinje. No a to striljanje je bilo furt vieće a vieće, a nigdor je ne misliv morame uteć v pivnici. V pivnicach nas nećeju kot ustrilit, ćeme se tamo sranit. Tako ljudi su ačeli utikat va pivnice, a su duhne prek glavu, kad su čule da ćeju striljat, tako su mljali, da ćeju nas tamo postriljat. No tako va tu pivnicu su utiekli, su si zjeli jidlo s sobu, oš ča su stačili, ale toga nije bilo čuda, zatoda pak sme bili aj gladni va tih pivnicah. A tamo sme utjekli a je trvalo jedan dan, nebo pov dana, nek je došla ta vojska z Rakus. Rusi su tlačili, tamo je bila ta urajinska fronta, Nimce na našu stran, a tamo takaj, kad sme hodili va škuolu, kad je bila vielika voda, tako takaj nisme mohli hodit prek lukov a Dinje va škuolu k vam, kot, tako sme odili prek Njuzl. Tako sam vidiv, da va ti luh voziju čuda munice. Čuda munice va ti lug, a tamo se Nimci opevnjovali, da su brojili ur s tim, da će puojt fronta a Rusi se ćeju tamo protlačit. No a skutečně, tej munice je tamo bilo toliko, da oni su tu rusku fontu zadržali sedmnajst dan. Sedamnajst dan je trvalo, nek su ti Nimci se vistriljali a su utiekli, a pak su ti Rusi teprve mogli puojt dalje. No tako sme bili sedmnajst dan va tih pivnicah, tamo va sriću je bilo vina a jertipli su bili tamo, ča su ljudi dovjezli oš na jidlo, tako sme tamo vidržali sedmnajst dan. Ale je to bilo tamo strašno. Sme imali aj glad, kad sme došli dom. A naša baba Sljunska su takaj s nami šli. Najprv su utiekli si ljudi, pak, kad su vidili, da to ni tako strašno, tako niki su se vrnuli, zatoda doma je sjega dobitek ostav, a su ga morali krmit. Tako bba su si dali drugi dan duhnju na glavu a su šli dom a nigdo je njih neustreliv. Ale su došli dom a su imali taku dobru kravičku, ta je tonda dojila bar aj dvajset litrov za dan, a ta ur je tako na to doplatila, da ju nigdor ne dojiv za dan a već, tako da je pak zabog toga crkla. A to naše drugo blago oni su se zahranili, su to krmili, krave, konje, pak to drobno zviřectvo, se su nam zahranili baba. A su nam posilali po nimških vojakov, vojak je došav a jako je htiv ist, a oni su mu dali podminku, da ćeju mu upieć nešto dobruoga, ale nam v pivnicu da mora zaniest takaj jidlo. A tako kulikrat je k nam došav takov mlad, šikovan esesáček, a je nám to doniesav. Da baba su velili da to mora donest, do nećeju mu upeć dobře buhte. A hudjak je došav nek dvakrat  nebo trikrat, a pak baba su velili, da je asi upav, da su ga ustrelili. Ale je to biv, kot se veli, da su to bili netvori, niki su ubijali ljudi a to, ale to je biv kons običejni, šikovan, mlad kluk, bezvadni, ani ni znav, da je, a tako je aj skončiv.

A diede su bili oš s vami?

No, diede to je biv tako zvalštní připad, diede su bili va svojej pivnici. To je bila prva pivnica, najbliže Rakus, tako tamo su první došli Rusi a hned su njih zajali a su si njih vzjeli sobu, kor kat su zjistili, da su starosta, to su njim morali reć ča kadjen je na Preravi, a oni su takaj morali radit, kadjen su bili Nimci, oni polak toga su pak obsadili tu Novu Preravu, a diede su bili v ruskom zajeti cielu vojsku, tih sedamnajst dan, ča mi sme bili v pivnicah, Pak su nam to povidali.

Kako su se k nim hovali?

No dobro su se k nim hovali, oni su nek htili znat, kadej su Nimci, kadjen moraju puojt Rusi, da budu proti njim stroljali a tako, da ju tu vesnicu osvoodili. No inače, oni se se dogovoraili, slovanska rič je bila podobna, ale až po vojski kuoliko dan su njih propušćali. Nam je to bilo vzacno, da tu vesnicu, ča nisu mogli obsadit, tako su htili znat, ča se tamo děje, tako su njih zajali. Tak sme bili strašno radi, kad su došli, pak až po vojski. Je to bilo tim, da su bili va svojej pivnici a ta je bila prva tamo, prvi na rani, kad su došli Rusi. No a va našu pivnicu, mi sme bili dalje, su takaj došli Rusi. Ale bar aj su bili tamo nek jedan večer, a drugi dan su soepet utiekli, da su tamo došli Nimci. A tamo je se to tako střídalo. Si su višetřovali, gduo tamo je Nimac, gduo je Čeh, gduo je Hrvat, a su iskali Nimce. A to je bilo jako nebezpečno. A to je se, sedmnajst dan je se to tako střídalo. A diede su tamo bili va njihovoj pivnici kot sami. Mi sme utiekli va našu pivnicu. Kod Hubjenov. Ta je bila dalje. No a kad su hned došli první Rusi, tako oni su jej zabrali. A pak oni su bili s nimi na tom brigi, Stari brig na Preravi kot je, zatoda tamo su imali Rusi rozhlednu, a tamo za tim brigom je biv kamenolom a tamo su imali te svoje katjuše umístěné.  To su striljali, na pozorovatelně su s nimi morali bit, a jim reć, kako ča va toj vesnici je. Gduo more bit a hlavně, kadjen ti Nimci su. Tako su njim morali tamo radit. A oš drugačie da su se k njim hovali dobro, nisu imali ništ. Tako sme to preživili. A kat sme došli dom, tako maja, ta su gospodarili, su tamo poklizeli ta dobitek a tuo, a takaj zkušena, světa zkušena občanka. Tako imate ovdjen puno jidla, ča ćete morate ist, ale prosim vas, ne ite, ja vidim, da ste gladni, kad se mi čuda naite, ćete mi umrit. Morate polavku ist. Nek polavku morate ist. To si pametim oš danas, da su to s nami dobro mljali. Zatoda mi sme se htili naist, kot gladan človik, pak je bi se nam ništo stalo. Tako to oni su se ovladali ove vjeci. To člověk hodnotí, kot selski rozum, kot se veli. To je kuolikrat već ta visoka škuola. Kad to ima človik se po kupi. Život. To oni su imali školu života. No a to nisu bili nek naši, takovih ljudi je bilo na Preravi čuda, ča su hodili služit va Rakuse a su se vrnuli najzad. Niki su bili až v Ameriki a su se vrnuli, šak od vas takaj, z Frielištofa, su ljudi odašli za pracu až v Ameriku, a su se vrnuli najzad.  No a pak su vidili kus svita, a su vidili, kako to hodi va svitu, tako su mogli doma radit. Nisu bili tako zaostali, kako se veli. Ti ljudi. Nisu imali ti škuole vieće, ale su znali, kako to v životě huodi. To je bilo zajimavo.

A je puno Prepravcov umrlo, upalo va vojske? Ja sada mlim, kad je bila ta vojska na Preravi.Ča su bili kot civilisti, kot ljudi.

No, da to rečeme kot v kup, tako tih vojakov je bilo kot tri sto pedeset va tih trih selah, to je upalo, bilo jih tako aj stuo a sto je njih bilo na Nuovoj Preravi a va Dobrom Poli, a u vas da je njih bilo aj sto tri deset ča je upalo. Ale tih civilistov nije bilo tuolika, ale guorje je to bilo, kat ve vojski je ustrelili nekoliko ljudi, ale po vojski, tamo su bile u nas na puolji zaminovana minova pole. To su na čuda mjestah, u nas je to moglo bit aj piet, deset miestov, kadjen su Nimci, ni su htili, da Nimci projdu, tako su zaminovali ciestu. Nebo na puoli. A zato nigdo ni znav. To mi zme znali, kad sme bili va pivnici, tako našu ciestu su Nimci hlidali, to su morali prenašat ljudi, nebo puojt, a to su bili takovi briži´ti, a pod tu zemlju je bilo takova škrablička, našlapna mina. A ta Nimac je šav, a je veliv morate puojt za nim, a ta človik, ča je šav za nim, tako je ga tiegnuv prek toga. A predstav si, ke konci vojske su utiekle dvi krave, stare, a su šli po toj ciesti, saka po jednoj kolini, kolem te našoj pivnici, a su šli prek tih minov. To imaš osam nuog, kot. Oni su prešli a ništ se ni stalo. A mi sme velili, tako to ni istina, to ni možna. Osam nuog jde tamo a ništ nije se stalo, a ur tomu nisme vjerovali. A to je bilo jedan dan před koncom vojske. A drugi dan je biv konac vojske, sa ljudi su vilietili van a su velili konac vojske, Nimci su preigrali a ćeju duojt Rusi, a za hipac je došav jedan Rus, oni su znali, da su te mine tamo dali, a on je te mine začiev davat van. A genam na toj ciesti je njih bilo aj deset nebo dvajset, on je nam oš davav te škrabljičke, sme mu oš rozumili jako ćeme to, no a takove lipe, biele škrabličke, va tom je biv fosfor a ta roznětka, on je to se rozdělivav, da to nebohne, tako je si mljav a to je nam se davav a tamo te krave su prošle a on je nam davav tuoliko škrabljičkov. Oš tomu nigdor nisme htili vierovat a skoro sme šli tamo takaj. A ništo takovoga, ja ur za te mine sam znav, na sriću, da sam imav devit ljet, ale takove vieci si človik strašno pameti, tako mi po toj vojski sme hodili va sih bunkrah, ča su bili vikuopane, a sme iskali pistuolje a takove nikakove zbranje. A takaj sam čuv, da tamo, kod je bila ta železničnitrať va Staru Preravu, pak te koleje ur su bili kot kraj, da tamo je takaj  zaminovano puojle. A tamo su bili te ochrane linie, zakoupane, a oš velim, hlapci, davajte pozor, četiri hlapci, moji kamaradi, sme iskali ti vieci po tih vojakah, tako ja sam šav kot první a velime, ovdje su nikakove brižići, morame to prešljapit, možna su to te mine. Tako davajte pozor, hote za manu a ćete šljapat tako kot ja. Tako ja sam došav první, oni su šli za manu a ništ se ni stalo. No a tako ti drugi su velili, no tako si mudar, třeba tomo ništ nibilo, ale sme šli za tuobu, a tako je to dobro dopalo. Ale gduo more reč, tamo kot mine. No za misec je šav vojak ot Stalingrada, je se vrnuv a je šav tamo a ni to znav, nikakov stric Bureš, a je šlapiv na minu a je mu to odškublo, bar aj dvi sto metrov od Nuovoj Prerave nuogu.

A su to preživili?

Su to preživili, ale su bili kot bez nuoge. Vojsku su preživili... no ale pro nas je to biv tako dukaz, da te mine su tamo bile, a da ja si to nisam dielav kot naschvav. Nebo da sme to dielali dobro, da sme respektovali te brižiće, da tamo te mine moraju bit, a oni su to kot potvrdili. Tako takovu sriću sme mi imali. A naši, kad so tu čuli, tako su umirali. Ča ste tamo dielali a tuo. A ja velim, no budjte radi, da sme to preživili kot. Tako takove maličkosti su to bile.

A kada su to pak vičistili?

No po toj vojske, ale da je to bilo aj nekuoliko mesici. Saki hipac, kad su ljudi šli, bar aj uharke, okurky, kod su bili na polju, tako nigdo niznav, da su tamo mine. To je se zjistilo, až kad človik, gospodar, je šav na to puolje a je šljapiv na to. A jedna teta su takaj šli na te uharke, je vibirat, tako su šljapili na jednu minu, to su bila Puculova teta, to je biv kot to, kovač, tako ta teta su u njih bivali, su šli na uharke, na jednu minu su šljapili, na drugu su upali, tako je njim to odšublo nogu i ruku, a dva dni su umirali hudjerka. A dva dni su umirali, v strašnich bolestech. Ale čuda ljudi, je njim to odškublo bar ruku nebo nuogu, tako su to preživili.

Gregor z Huzovoj je mi povidav, da je

njegova sestra tako umrla.

No, to je možna. Tako po tej vojski na tih minah je umrlo već ljudi nek za tu vojsku. Tamo je to bilo čuda ljudi. A oš tako zajimava viec, da hned po vojski tako par uj naši ljudi nisu mogli bit na vibori, su tamo došli nikakovi partizanri, takzvani, su morali dogljedat na to a se su dirigirali. A je bila žietva, je se obili a to, a tako da se to mora posić, a takaj je se znalo, da tamo a tamo su mine. A na sriću, tamo je biv takaj jedan vojak, med nimi, ča je znav te mine oddielivat, tako je to se tako vičistiv, da ani jedan z tih ljudi, ča su kosili a ti robe su odebirali ta žitak, tak ni kod zaginuv tamo, diky tomu, da on je to znav a je to odminovav. Ale je tamo med nimi biv takaj financ, aje njim rozkazivav, ča imaju dielat a ča nima dielat, da je to tako kot geferlih, da si ima davat pozor, ča on će mu to povidat a to, a sotva je mu to veliv je šljapiv na minu a je imav nuogu kraj. A pak da je mu vierovav, da je mu to riekav, pak ur ni povidav čuda. Takaj je bila srića, da su tamo bili aj vojaki, da su to takaj zahranili. Ale ti ljudi, ti partizanri, da su to takaj hodili na smrt. Kad oni sami bisu ti ne pomuogli, tako bi tamo zahinuli na tom poli direktno. Tako ta vojska, ta je mi strašno utkvěla v paměti, bar aj sam imav nek deset ljet. Va tih ljeti človik, gor te hruze strašne, ča su bili. Mi, bar aj kad su striljali s timi vagoni nebo ti katuše, tako to sme poznali kako je to piskalo, kako daleko to će doletit. A kad je tako piskala divno, tako sme se sranili a to je šla. Kako bi sme si ne bili legli, tako bi je to s namo dopadlo jako špatno. A nebo oš va toj pivnici mam takoj zažitek, jako nepřijemný, tamo su došli ta naša teta, od toga strica Jakova Hubjenoga, ča su bili brat mojega diede, tako su imali šikovnu ktieru, a ta su dielali obchodnicu u Meindla na staroj preravi. Takov šikovan obchod je tamo biv, oni su to imali, je njim napalo, kad su utikali aj z toga obchoda va našu pivnicu, tako su jeli takovu veliku krichlu, aj čtvrt metra, putra. A to su doniesli a s tim su nas živili aj četrnajst dan. Oni su to rezali na kostke, kad sme si dielala jertiple, tako místo mjesa su nam davali takovu malinku kostku putra. A to je bilo tako dobro. A oš sobu su zjeli strašno šikovnu divičicu, Ukrajinku, Mašu, kot ta je pomagala va tom obchodi, tako su ju zjeli skupa. A to je bila tako šikovna divičica, ta je nam se dielala. To su bile, to je bila njiho va pomocnica, oni su ju imali kot svoju kćir, a ta je nam se tamo dielala, kuhala, umivala nadobi, al predstav si, jednuč je šla umivat to nadobi před pivnicu. Tak to bila šikovna devičica. No, mlada, jako šikovna devičica, je se mi strašno ljubila. A ta je nam tako pomagala, kad sme se naili, da će umivat kot ried po nas. Tako voda je nebila, tako je napršalo, a na toj ciesti před pivnici je stala voda v akolinach. Tako je si šla nabrat vodu, da će to umit. A je tamo bitom čučala, kot, a naraz je začala utikat najzad a je začala kričat a nikdo je ju ustriljiv va trbuh. A ur kad je došla v pivnicu, tako je omdlila, je upala, su se kot molili při njoj dvajset minut a a dvajset minut je bilo po njoj. A sa ne zname, jako je to striliv ruski vojak nebo nimški vojak, ale zač je ju striljav, takovu civilni osobu, kad ništ ni dielala, nek je tamo bila, tako ta je morav biti nikakov pomateny, da je ju striliv. Hudjerka, je došla najzad, je bila v komatu, dvajste minut su se molile a pak je umrla. Tako pak sme ju zjeli, nebo hlapi ju zjeli, a su ju vinielsi nad pivnice, te su bile při sebi, jedna druga, tamo je biv takov uvoz, a tamo je ležala daj deset dan, nek je bilo po vojski a su ju odnieli na cimitier. A tako je umrla, človik, ča je se s nami baviv, a naraz je biv konc kraj. Možna je juustriliv nimški vojak. Nbeo ruski vojak, njihov vojak, to niezname, kako je se to stalo.

Je tamo bilo već Ukrajincov, Rusov? Ja sada mlim, ča su tamo bili za vojske, no, před vojsku?

Ne, tako ovo su bili ti, ča su morali pomagat, Nimci su je zajeli a su je vzali na pracu.

Je njih tamo bilo već?

No je bilo, ti su bili na pracu, nam je pomagala od toho hlapca, Groh, ča je nam pomagal s konjmi, tako oš Polka, Polaci su bili na pracu čuda. Ale Rusi u nas nisu bili drugi, nek ova Ruska z toga obchoda.

A ča je s nimi bilo pak po vojski?

Su odašli najzad. Nebo, s timi Poljkami, to je bilo zajimavo, hned su prestali dielat po vojski, su se dali v kup s ruskimi vojaki a su odašli. A ni njih bilo čuda. Tako je to skončilo. A tako to je bilo jako smutno s tu devičicu, takova mlada, šikovna devičička je tamo umrla. A niznam, jako su se to rodiči dozvidili. Ta teta Minka su bili jako šikovni, ti su to možna zjistili tu adresu. A su njim to napisali.

A oš, vi ste veliv, da je šla tamo vodu nabirat, a to je bila mlaka...?

Mlak, znaš, ča je to?

Znam, ale vi ste veliv ništo drugačie.

Ne, tako ja sam veliv, da je brala nadobi na tu vodu, da to umije, a vodu ni sme imali drugu. Tako je tamo bila voda na toj ciesti, bar aj bila špinava va toj mlake, to je bila bida na vodu, a ona je si htila z toj mlaki nabrat. Tu mlaku, da to more, a kad je to nabirala, naraz je ju strjeliv. A to je, tomu je se velilo bauchschus. A to dostane pruont, kot otravu střev, a za par minut, kot človik nima zachranu... Tako je dopala ta divičička.

A ti Rusi, ča su prišli, kako dugo su pak bili na Preravi? Na Staroj Preravi su pak bivali?

Ne, tako oni su došli z Rakus k nam, a tamo su bili. Va toj škuoli su bili nikoliko misjecev. A ti prvi, ti nisu bili dobri.

Zatoda to su bili takovi, ča su imali upast va toj vojski, znaš. Oni takaj, kolikrat su pili,nbeo su bili tako negramotni, a po robach su šli často. Robe su naganjali, kad nisu utikli, tako su je znasilnili, to je bilo strašno. A pak je drugi ti ur su bili, a gori Ukrajinci, ti Bělorusi su bili civilizovani. Ale ti Rusi, ti su bili strašni. Ti su mljali, da se njim patri, da se moraju dostat a to. Pak, ti drugi, ti ur su bili tako normalni sopet. A pak u nas na dvuori, kad sme imali tuoliko mjesta, tako oni su imali takov úkol kot. Kot sam veliv, da sme bili va tih pivnicah, oni su znali, da to je minovo pole, do to moraju odminovat, nebo su znali, da tamo su na Staroj Preravi stav cug, ta je biv puni munice, materialu a jidla. Tako su ga morali takaj od te munice viložit a su ju morali zlikvidirat. Tako su u nas bili Ukrajinci aj ti, deset vozov, aj petnajst na dvori, a ti su s nami kuhali a se. Ja sam s nimi jezdiv na tu Staru Preravu, kad sme vivažali tu municu na vielik brig. A to sam s nimi tjedan hodiv, až je to bilo se vivezjeno, tako sme odašli s timi vozi bar aj kolimetr nebo dva, da sme to vidili nek, a tamo sme si gli a su začali na tu vieliku hromadu tu munici striljat. Až je to, su to, ništo je tamo kot bohlo, je to začalo bohat a je z toho bila kot maljnka tamoka. Tako su to zničili. NO a až je to bilo gotovo, tako su se odselili a su došli zopet další. Ale ti su bili jako dobri. Ti su bili Ukrajinci, a da budu imat ča ist, ti su htili kupovat za pinezi, ča su to platili tonda, su si kupili kravu nebo tele, su udielali gulaš a sim su nam dali, tako ti su bili jako dobri, a takovi civilizovani. A s timi sme bili spokojeni. Ale ti prvi, ča su došli, ti su bili jako špatni, ti ani nisu znali, ča dielaju. A to, mi sme bar aj zažili před tim Nimci, tako Nimi su bili konc drugačija armada, aj ča su dielali, to mi nisme vidili, da bi ubijali ljudi, no ale kot civilizovani narod su se chovali kons drugačie. Ti su imali moralku a su se morali poslušat, Rusi su si dielali, ča su htili, to je bilo kons drugačie. Takove su spominke na tu vojsku, je to bilo smutno, ale sme to preživili. Hlavně da pro nas to nebilo osvobozeni, ale oš gorje, nek je to bilo před tim. Oni su nas pak zase viselili a za to nisme mogli. To je bila ta nejetši hia ča su dielali a nisu imali k tomu duvode. Zatoda naši ljudi ur su bili tako kaštigani za tu vojsku a za ti njihovi, najbolji su umrli, da ur nisu imali nam ništ takovoga dielat. A niznam, ča bi se dalo s tim dielat dale. Nigdo nima zajem tu hibu napravit. A to je bila jako vielika hiba Čehov, ča su nam udielali. Su to udielali komunisti, ale su bili v nikakovom režimi a su bili v nikakovom statotvornom uspořádání, a to bi se imalo postarat a ta škuoda bi se morala napravit. Negdo nikdo nima zajem. Najvetši zajem je imav tonda ta ministr Mareš, a je to imav pripraveno, tu humanitární gesto,  kad si čula zato, da je to bilo kons pripraveno, tako je ta vlada pala, oni su bili pripraveni, da ne prahaju ništ platit tim ljudim, tonda sme to imali pripraveno s timi Nimci, ča su ovdje ostali, a su bili takaj strašno kaštigani za ništo, za ča nisu mogli. To su bili Nimci, ča su simpatizovali s našu republiku, oni su njih kaštigali kot normalni Nimce, bar aj nisu si to zaslužili. Tako oni nisu dostali ništ, mi nisme dostali ništ, a skupa ciela republika nima ništ a sme tamo, kao sme. Tako to ni dobro. A oš k tomu, kot je bila ta omluva, tako to humanitarni gesto ni višlo, pak je bila va tom devetnajstom devedesetom ljeti, imala bit ta omluva vlade, ale bohužel to ni bila ni jedna omluva, tu omluvu je udielav nek pověřený Petr Uhl, za sebe, a vlada ni jednu omluvu ni udiela, nek je zjela to, ča je on veliv, na vědomí. Tako to ni bili ni jedna omluva, ni jedno gesto, na to moravski Hrvati oš čekaju. A imam obavi, da se dočiekat nećeju. To je se, ča k tomu člověk danar more reć. Ča će biti dalje, kako se doživi, to ćeme vidit. No ale tebe oš zaminaju druge vieci, tako se pitaj, devičičko.

Tako, oš kat ste bili tamo, ste často hodili va Frielištof nebo do Gutfjelda?

No, tako nek, kad naš ćaća, ćaća tondanisu bili, ti su bili kraj, su šli s tim Jandrom Grohom, nebo maja, kad su šli s konji nikamo, tako sme se dostali va Drinovac, v Gutfjeld, ale drugačie nisme hodili.

Tako vi niste imali neke vzdalene  tete, ča bi bile va Frielištofi?

No, tako to je bila naše jedina nevyhoda, da nisme imali sni strice ani nijednu tetu, ani z jednoj strani. TO je bilo zajimavo, kad sam se oženiv, v jedan šestedesetom nebo šestdesetom, tako manželka, ta zopet pohaja z osmi dicej, tako tam zopet teh tetov a stričkov je bilo puno, tako ona je me učila, dugo je me učila, ča je to stric, ča je to teta, a prastirc a kmotra a se, zatoda mi to nisme znali. Ona je pohajala, osam dicej je njih bilo, a nje maja z dvanajsti dicej. Tako oni su to znali genau. Se je na ništo dobro.

Dobro, sada oš kad su tamo došli po vojski Čehi na Preravu. Je to bilo tako, da su se tam selili čehi ur?

Jako malo. Jako malo. Akorat su bili nasadjeni na nućeni, ti partizanri. To su bili, tri četiri faloti, ča su dirigirali cielu vesnicu, su dielali na jednu stranu, da su bojovali za republiku, a nisu znali ibrhaupt ča je to vojska, akorat su se proglasili, su bili va strani, nebo da su htili bojovat, da ur su njim dali tu moc a da su organizirali cielu vesnicu. Drugačie nigdo tamo nije došav. Až před tim, nek su nas viselili, cielu vesnicu, tako su začali ti pristehovalci tamo hodit. Ale drugačie, su tamo bili pored ti Hrvati.

A tako po vojski su imali vjsu moć ti partizanri. A před vojsku je tamo biv Križanič purgamajstr.

No před vojsku to se Križanič stridal s našim djedu Slunskim.

A po vojski su to bili partizanri, nebo oš?

Po vojski su ovi dva bilina vibori, nek par tajednov, nek kot ti su došli, su bili nasadjeni. A za bog toga, da oni su nas brali kot Nimce, naše hlape su bojovali za nimšku armadu va wehrmahti, tako su nas brali za Nimce, ne za Hrvate. A ti su pak tamo bili, aj ljeto. Nek su tamo dosadili místo njih statni zastupce.

To je biv Čeh, ur?

To je biv Čeh, u nas je to biv nikakov Krajiček. On je biv z Brnje.

On je biv tamo oš aj kad su Hrvatov selili?

No, je tamo biv.

A tako dobar človik?

Ta ur je biv bolji. Je to možna bilo tim, da on je se oženiv tetu Minku, ča je bila s nami, ča je imala tu Ukrajinku Tako s tu je se oddav. S tu je se oženiv, ale nisu imali dicu. Ale pak je se ukazalo, da je to bilo nek z vypočitavosti, on je u nih živ, bivav, je imav se zadarmo, dicu nisu imali, a pak, ljudi ur su si umrli, tako se to more reć, je se ukazalo, da je imav radši hlape nek devičice. Tako je to dopalo.

A kad je si ga teta Minka zjela, tako je tamo ostala? Nisu ju selili?

Ne, ta je tamo ostala s nim.

Tako su tamo ostali, on j epohajav z Brnje, tako su se odselili v Brnju. Ale nje rodiče a brata je ostaviv viselit, kot se Hrvate. Jear aj u njih bivav, je to bila rodina, tako su morali dnu vijimku ni udielav. Bar je to bila kot rodina, su morali pojt kraj.

On je to organizirav?

On je to pak imav na starosti. Nije to direkt organizirav, to je dielav okres, Mikulov, ale on je se te posudke podepisivav aje zodpovidav za to, da se nezbuří ti Hrvati.

A to je biv policajt?

Nene, on je biv nikakov uředník v Brně, Kot je biv, oni su ga pověřili kot státního zástupce. Ale možna je imav nikakovu školu. On je biv tako normalni. No ale je držav s režimom, proti Hrvtamo. Je konav moc režimu, ča je tamo biv.

A sada, kada su vas selili?

To takaj moram reć, oš jednu takovu viec, da sam možna zahraniv, život tomu našemu adjunktu Grohu, da jednuč je svolav, on je saki dan svolav ljudi, kamo moraju puojt na pracu, a sada je imav nikakovu vieliku pracu, no a mi sme tamo došli s konji. Ja sam šav s nim, s konji, ta trafika, sme mu velili. A sme tamo došli a je povidav, ti pojedeš do Poštorne s konjmi, ja imam pracu dneska. A on veli, nepojedu, mam pracu dneska. On došav k njemu, kons k tomu vozu, a je veliv, cos to řikal? A je se několik metru, ta trafika je se nekloniv a je veliv, nepojedu, nikam. On je se nakloniv a je mu tako bohnuv, a on je biv takov pruďas, ta Trafika, da sam mljal, da sa će skočit po njem, tako kad sam sidiv polak njega, tako sam ho hitiv za ruku, sam ga držev a sam ga mačkav jako kluk tako, sam znav, ča je bi se moglo stat. A on je se přemogl, ča je bilo u njega abnormálně nemožné, se přemohl a ni mu to vrnuv tu facku. To kad bi udielav, on j ebi ga ostaviv zničit. Pak je mi děkovav, da je se udržav. Tako vieci su se tali. Takova, da bis imala představu vztah, ki je panovav tamo, da je imav neomezenu moc. No a ta trafika pak, bez riči tamo da je šav. Zato tamo, su predtim zničili človika zničili, oš kad su bili ti partizanri. Su ubili nikakova Mihu Kuha, takaj, podminku, da je imav doma schovanu zbraň. Ni je to bila istina. Oni su htili tamo ništo ukrast, on je tamo načapav, aj toga jednoga je domlativ, to oni nisu si ostavili. Partizanri su bili tri a su ga tamo uprigali. A su velili, da je se sam obisiv. To nije bila istina. Takove věci su se tamo děle. A tako na Preravi je to bilo tako, mlim, da va Frielištofi to nije bilo tako strašno, a niznate, kako je to bilo va Gutfjelti?

No, to niznam, zatoda tamo nisam biv. K vam oš nisam hodiv va školu a va gutfjeldi, tamo nisme imali oš ani znamosti. Mlim, da to sam imav tih devět, deset ljet. Znam, ča je bilo doma. Mi se nisme čuda navštěvovali, kad nije biv nikakov duvod, ani Hrvati med sobu, nije bilo lazno, starosti, práce, a celkem bida je bila po tej vojski tamo. Tako saki je se starav za svoje vieci. A te robe su čekali na hlape, ki će se vrnut, ki se neće vrnut. Tuoliko dcov je tamo bilo. Te starosti su bili vjelike. Nebo se pitaju, jeli nisme hodili k tim Hrvtamo va Rakusko, na Slovensko. Na to ni bilo lazno. Se pojt nikamo kot to, kamaradit.

A ste znali, da su tamo Hrvati?

No, moj tata su to kot objevili. Jednuč, nahodou, to su bili v Beči, a před nimi Hrvatica su  se pominali hrvatski. A oni su bili takov rečnik, kad divičice se imali rade, a je veliv: no devičice, odkadjenste, ča ste vi zač? Vi govorite kot hrvatice. No a oni veliju, mi sme Hrvatice, ovo z Burgenlandu. A tako su nahodou zjistili, da su Hrvati v Burgenlandu. Oni se pitaju, jako sme imali stike, no nijednistike nisu bile, akorat ti ljudi kot tata su to zjistili nahodou, ale kulturni styky, kot se veli danas, to nibilo. Neexistovalo. Na to nibilo lazno. Mi nisme znali, da tamo su Hrvati. Až po vojski, to je se kot začalo mrvu, ale va vojsku, a to dugo po vojski, až su nas viselili kraj, drugačie ni bilo lazno na ti vieci, čuda starosti a práce je bilo, da se člověk uživi.

A vaša maja su takaj nosili hrvatske rubi?

No maja su nosili furt hrvatske rubi. Aj kad su nas viselili oš, v Paseky, tako su se smijali. Kad su nas selili, tako su vistupili, su imali te hrvatske rube, a te Češke su začali kričat: jedne Němce jste vystěhovali a druhé sem stěhujete. Oni su govorili hrvatski, tomuoni nisu rozumili, su mljali, da je to česki. A pak je nikakova dica su njih potkali při crikvi sopet, a da su kričali cikanki, ciganki, sopet. Oni su tamo šli, su nimali asi nedělní rubi, su imali na saki dan, a ti su mljali ciganki, všední kroj, znaš. No a oni su se tomu smijali, su bili nad vjci, su nzali, ča su. Maja su do poslední hipca nosili hrvatkse rubi.

A oš je imate?

Nene, to sam nikomu sam to pak prodav nebo dav, jako je to bilo v Nikišporak. Sitku sam to dav. A ta je to pak... Imam vifoceno se, ča sam to predav. Zatoda to je se ur ničilo, kod je to ležalo, to se mora zachovat. Oni su to imali kot, no, ta Palava je si to zjela. Mi sme to imali jako dugo, potom, kad su maja umrli, je se to furt přenášelo a skladovalo, to nije bilo dobro.

A vaše sestre, kad su bili majunke, takaj su imale nikakove rube?

Ne, divičice ur nisu nosile. Akorat, kad je bila takova slava, tako maja su je htili oblić va to. Sestru ani nemam vifocenu, ale moju stariju kcir, kot Ivanu, ta je va tom. A ot brata takaj dcera, Jana, takaj je va to obličena. To oš maja su je oblikli va te rubi. Tako to imam vifocene. Ale sestre nisu hodile va kroji. To ur ni bilo.

A sada, kad su vas selili, kada su vam rekli, da morate puojt kraj?

Ja neznam, zač su to oni tajili. Tako strašno. Zatoda Nimce, kad su stěhovali, tako takaj jim to nisu rekli. Friško a nikomu ništ ne reć. A tako nam takaj, kad su htili nikoga viselit, tako su došli jedan dan před tim. Jedan dan před tim su dali prikaz na vystehovani, drugi dan su nas selili. Tako su došli tako jedan dan predtim a naši drugi dan su odašli. A nisu nam to nikomu rekli. Nek baba Sljunska su to znali, ale nisu nam to nikomu rekli. Da to neprozradime. Oni su odašli, a sada ti prvi vojaki, kad su došli, kad su vidjeli piet dicej, to sme bili četiri, baba oš nisu bili tonda, kad su videli dicu a rodiči tamo nisu bili, tako su rekli, ne, bez rodičov vas nećeme selit. A to sme imali na Huzovu příkaz. A to je bila srića. Naši su znali, da Huzova je špatna, tako su utiekli kot kraj. No a pak, po drugoč su nam dali tu Paseku, ale to ur aj kad nibiju bili naši doma, tak bi nas viselili, zatoda si su morali puojt kraj. A to sme imali sriću, zatoda ta paseka je bila već civilizovana, tamo je to bilo bolje. Tamo su zopet udielali takov podraz na toga člověka, ča je tamo bivav. Nikakov dostalik. Ta je imav nesriću va tom, da on j eusilovav o post předsedy národního výboru. A větší komunista je to zjistiv, tako je ga naglasiv bez njega vědomí, da ta njega gospodrstvo da je prazdno. Oni su to poslali v Nikišporak, da je tamo prazdno gospodarstvo, tako su nas tamo viselili. Mi sme došli, predstav si, deset petnajst autov naloženih na silnici. A sa su tamo klepali, da to mora bit prazdno, a je došav sedlák, Dostalík, a eli, ča biste radi. Da ovdje gospodarit. Da je to prazdno, tako da ćeju ovdje naselit Hrvate. A toga je malem trefil šlak. A sada ona je bila taka temperamentni, je zjeli vile, a oš dvi kamaratke, su bili tako temperamentni, je odprla vrata a jedině přes naše mrtvole. Da nas nećeju puš´ćat. Tako su morali udielat shuzu va toj vrati, na tom narodnim vybore, a tamo su se radili aj puov ure, nebo uru, a Franto nemůžeš nic dělat, tady je příkaz, je to písemně daný, musíš se vystěhovat. A ta starosta je tamo nibiv, ta stary, zatoda toga bi su tamo ubili, mistostarosta je to biv.  Nikakov Martin Gregorsky. No a srića je bila, da ti Nimci sudjen su imali tako šikovno postavene ausnome. Kot pro te duhodce stare, tako on je se tamo morav vystěhovat a nam je to morav se uvolnit, aj pro dobytek, se je to morav viselit. Nam je kat bilo direkt lito, kako su ga dobjehli, da se ga zbaviju.

Tako to j ebilo nimšo selo, pak, kad su Nimci bili kraj, tako su to bili Čehi...

No to ur su bili Čehi naseljeni. Se nimške, Huzova, Paseky, to je bilo nimško, sami Nimci su tamo bili. A to su došli , kot moje manželka su došli, su tamo takaj zabrali grunt, kot imame tu chalupu. Su došli Nimci kolikrat, su u nas bili na , ča su tamo bili, Franz, da si ta ima zjet najzad, da je to njega grunt. On veli, nene, ja mam bolje v Nimškom, ja ništ neću. Tako to su bili zarani grunti. Oni su ti ljudi, Čehi, ča nisu imali kot majetek, v Čehah, tako su to došli zabrat, nimške grunte.

A tako vi ste imali nek jedan dan, da biste si se zjeli? To ste si pripravili na tu ciestu?

No tak to su nam se vojaki pripravili, na tu ciestu naložili. Naši su nek htili reć, to morate naložit va ton, a oni su to udielali. Sieno, slamu, obili, se su nakladali. Mi sme imali bar aj deset vaguonov.

A kada je to bilo?

NO v polovini srpna 1948.

To ur neke rodini su bili kraj.

No, to je bila ta druga vlna. To su bili ti pravi Hrvati, ča nisu imali polokonfiskat ani konfiskat, a su imali pritom statni občanství. Tako su je viselili se. A ni3t nam to ni pomoglo. A statní spolehlivost. Státní občanství su imali, státní spolehlivost, a prek toga sega su nas vihitili.

To statni občanství. To su imali oš…

To su prověřovali, kuolikrat. Ja sam to, bar aj z toga arhiva sam si to zjev, a tati su to, bar aj osamkrat, nebo devetkrat, da su spolehlivi, pak su njim to zjeli, nisu spolehlivi a to. No to je bila hruza. A možna, pak sam si veliv, sam si to tako visvětliv, da sme bili rodina s timi Hubjenovi, ča je Krajiček biv, tako on je njim to možna povoliv, ale ti gorika su to pak zopet zavrhli a tako je se to tamo vystřídalo osamkrat nebo devetkrat.

Krajiček?

Ta statni zastupce, ča je tamo biv z toga... to sam se strašno čudiv, to sam našev až v tom Nikišporki.

A gduo je to davav, to ptvrzení?

No okres je davav negativní a ta zástupce je to mogav změnit kot. Tako je to bilo. Státní spolehlivost na občanství.

A pak v Pasekách ste bili nek vi, nebo je tamo bilo već Hrvatov?

No tamo je to bilo genau podle nařízení, da tamo smiju biti nek tři rodiny. To sme bili mi a Kusmićovi a oš z Frielištofa od vas je tamo biv nikakov Hitra. Jo a oš Skokan  Skokan je biv ta treti. A Chytra, ti su došli až pak. Skokan je biv gospodar. Chytry su došli až pak. Ive Skokan z Frielištofa. S Anu Skokanku, to je bila njega kcer, sam hodiv va škuolu, v sedamčetrdesetom ljeti. TO su bili Ive Skokan. Ta su nam htili reć. Kad su se škubli va šenkauzi, da duležite je pehnut a utieć van. Su bili strašan rvač, Skokan, to su bili znami. Tako sme bili tri rodine, gospodari. A pak su došli stric Hitra, tako ti nisu imali gospodarstvo. A pak oš Vuč je tamo biv. Ale rodine sme tamo bili kot gorpodari nek tri.

Tako nek tri hrvatske rodine a pak ur nek Čehi.

No, da se to počeští.

A vi ste tamo bili se skupa. Djede... baba Slunska su ostali na Preravi?

No, Baba Slunska su ostali na Preravi a su došli v devjetčetrdesetom, po novom ljeti pak. S tu Kačenku za nami, až sme se zabidleli tamo, mrvu, tako oni su došli.

A djede je ur tamo bil?

No djede su došli s babu, Slunsky. A ta naš diede su na Preravi umrli. TO je bila srića, hudjak. No a takaj ta diede su bili s nami v pivnici, djede Hubjeni kot. No a kad nisme večer imali ča dielat a kad nije se striljalo, tako sme hodili s pivnice na navštěvu. A sme bli u susjedovih, tamo su bili Jurtići, kot je ta sin pohajav, ča je šav va Rakuse na tu návštěvu, tako sme tamo popovidali, ništo sme vipili a sme šli najzad. A te pivnice, šak znaš, to je biv kusić, šak deset metrov od sebe. A kad sme šli dom, sopet nikakov glupi Rus je striliv a djedu je trefiv va nuogu. A diede su začali kričat, puov postov krve imam,puov postov, friško mi dajte leć. Tako su ga dali leč, nogavice su rozčihli, no kadjen to imate? No ovdje, ovdje, no a sotva mrvu krve je tamo bilo. A oni da puov posta krve. A oni su imali, naštěstí durchšus, tako su to tamo nek viležali a ništ jim nebilo, tako su imali sriću, da to nisu dostali va kuost. Pak su oš doma ležali par misjecev a su bili zdravi. To je se nam va toj pivnici oš stalo. Ale su bili stari, tak je njim vitjekla ta krv, su imali sriću, da je to biv průstřel. No, to je biv s djedu zážitek. A pak se oš stalo, oni su ležali na posteli, a oš je se mogla stat takova tragedije s maju. Oni su vjetrali, su imali na placu odprto okno. Su imali na tom okni, kot stari hlap, britvu, a sakojačke vieci, a je šav takov hlupRus, pomotan, hned z tej vojsky je to bilo, a tomu je se to ljubilo tamo, ti lončiti a ta britva a to, a ta štjetka. A tako je šav, a je hitav ti vieci va to okno va diedu. A diede su začali kričat, kot kad bi njim šlo o život. Tako sme tamo došli, ta Rus je odašav, ale nadvuor. A na dvuori mi sme imali človika, ča je njim stan zgoriv, tako je imav blago u nas, nikakov stric Vranešić. Tako su došli s nami a su to vipregali, te krave, a tako mi sme tamo bili při njh a ta Rus je medtim došav na dvur. Vrata su bili odprte, na dvuor, a sa je začav s nai dirigovat tamo, da morame puojt va štalu, kat pobohani človik při sebi, a da će tu kravu rozpulit. A medtim su došli maja, s puolja, takaj su imali motiku na hrbti, a on je mljav, da s tu motiku kot s palicu da grie na njega. A sa na maju a maju on je htiv s tu šavlu setnut jim glavu. A ja sam njih braniv, sam skočiv po toj šavli, a on je mne tako odrinuv, da sam upad med krave. To ur je bilo va toj štale pak. On furt je njim htiv tu kravu odsić. Tako pobohan Rus je to biv. A sopet je nas zahraniv ta pacholek, je tamo biv, a ta je va tu štalu. A ta pacholek je utiekav a je dotiegnuv Rusi obyčejné. A ti su došli a su ga odtiegnuli kraj. Takov pobohan Rus je nas htiv tamo pomlatit si. A to si pametim, stric Vranešić, až je odašav kraj, tako je veliv ja kad bi ga pognuv tako bi ga ubiv. A oni su se hudjak tako trepali, buojali, a pak su djelali hrdinu. To sme jim furt připomínali. No a ta je nam zahraniv život ta kluk. On je biv strašno šikovan, je znav hodit va tih vieceh obyčejnych, uteć, kad je se ni dalo. A to sme začili, takove vieci. No a to nibilo cielo. Mi sme pak šli za babu, baba su zopet bili v kuhinji, baba Slunska, ta si z toga ništ nisu dielali, a sa sme jim to povidali, kaku hruzu sme zažili, tako baba su poslušali, a kad sme dopovidali, baba veliju: no kukajte se nadvuor, ni to on, ta Rus? A on niki ti drugi Rusi su ga privezali nigde. On ni je biv normalni, tako su ga privezali, ne da bi ga streljali. On se jim odvjezav a je došav najzad. No a mi sme na sriću imali dva vhode, on je šav po lopi, na dvori sme ga vidili, a mi sme hlavnim vchodom na placu utiekli, medtim. On je došav za babu, baba veli, no tako sam mu riekla, ča ovdje diela, sam ga dořvala, on je šav kraj kot. No a mi sme na sriću utiekli a sme se zahranili. On je tamo oš došav, va ti stan. Ur nije imav šavlu podrugoč, takove zažitki sme imali s timi prvimi Rusi. Oni za to nisu mogli, ti su bili kot pobohani ti první. Oni su je davali, no Stalin je davav, kot kanonenfutr, da bi upali. Tako nisu bili dobře zkušenosti s timi prvimi Rusi.To je bila hruza. No ale pak, ja sam biv s nimi kamarad, zatoda ti, ča su došli z Rakus, oni su tamo se pokrali, konje, krave, svinje su imali na autah nebo na vozi, nisu imali čuda, ale konjske povoze na tom su to imali. Z toga živili. A konji su nakrali čuda, te su pasli, v Novoj Preravi na lukah. A mi sme hodili te konje kot past a sme na njih rajtovali, znaš? Tako sme imali jako dobře vztahi s timi Rusi. No a bar aj sme, ja sam imav jednoga jedinoga kamarata, Petra Ivančiće, to je biv moj spolužak, ča je hodiv s manu k vam. A ta hlapac je biv jako mudar, mimořádně. Mi sme jednuč takaj srdili va škuoli, a šumastr je nam nadavav, da sme glupi a kot, da ne zname dielat, tako je nas ostavi po škuoli, a sa da nas potrestav, je nam dav basničku aj desat slokov, a tadybudete tak dlouho,dokud se nenaučíte  tu básničku. A kdo se ju naučíte, tako můžete jít dom. Tako je nam ji dav a muj kamarad je za deset minut glasiv, odřikal basničku a je šav dom. Tako to je biv moj jedini kamarat a s tim sam hodiv k vam va tu škuolu a s stim sme rajtovali na tih kuonji. A to je bilo jednoduho, ti konji su tamo litali konc goli, nijednu ohlavku, a mi sme si zjeli nek tako veće provaze, to sme mu dali va hubu kot uzde a na tom sme rajtovali kot. A sa sme jednuč viletili va tih lukah a tamo takaj po vojske su bile sakojačke škulje a sa sme viletili, trava jebila skoro jak žitak, polak sebe a gduo će biti brže, a  mi na tom strani sme zavodili a naraz on je se mi zgubiv. Ja se kukam polak a nigde nije biv. Tako sam sa vrnuv najzad a konj je tamo biv, kot med vrbavi, a kraj,  naraz sam našav, tamo je bila škulja kat ot bombe, a naraz sam našav, ta konj kad je naraziv na tu skulju, nebo ju vidiv, tako je skočiv da neuúadje va tu škulju, a on je upav va tu škulju a tamo je se mi zgubiv, je ležav dolika va toj škuoli.

A ništ nije se mu stalo?

No potučenje biv, a tako sam ga našav a bojset ani duha nije imav, sam ga morav kot to, křísit. A tako sam ga vitiegnuv a tako sam ga zahraniv, da se reć. Takove zažitke sme imali s Petru.

A ča je s nim sada? Ur je umrv?

On je mi umrv, vrieda. Při mojsem piri je mi pisav, a kad sam se žaniv, tako je mi gratulovav, pak par ljet po tom je umrv, da je si udielav sebevraždu. Jako mudar človik je to biv. Velim, on je asi tako přetěžovav te nerve, da je nato doplativ. A fort se chystam, on je umrv při Ždiari va nikakovoj vesnici, a ta njega sestra Marta, on je imav oš četyre sestre Ivančićke, njega maja su bili porodni baba, ta su me rodili, tako da ću tamo puojt, a furt se nemogu tamo dostat. Ona je mi prozradila, da on ni tamo pochovan, jako Ivančić Petr je se menovav, on je si zakladal na tom, da ur tonda je se pisav Ivančić, kot nad c s čárku. Ivančić. A da su ga pochovali, da sama nezna, kako se to stalo, ona ima oš jednu staršu sestru tamo, da su mu napisali místo Ivančić Ivanov. Tak kad bi to iskav, da to imam iskat pod tim imjenom.

To ni tako težko to tamo napisat...

No, to je divne, da te divičice nisu si dale... ti rodiče su umrli vrieda, ne vrieda, ta ćaća su imali dva tri devedeset ljet, oš na Preravi,  sam je potkav, s ćacu su se pominali, prek devedeset ljet su imali njihov ćaća, a takaj, ovo je zajimavo, oni su bili kot Nimci priglašeni, a su to bili Hrvati kot poleno. Zatoda njihov ćaća su bili ajznbonjak, su dielali na drahi, no a kad su došli Nimci, tako po devět tri desetom ljeti je to bilo se zestatněno nebo nimško. No a gduo je bi došav o pracu. Oni su imali pjet dicej. Tako za bog toga su sa priglasili kot Nimac, da bi uživiv rodinu. A ti ljudi su ga kaštigali kot Nimce, tako su je viselili, bez majetka, kot Nimce. Tako to se neda posuzovat, da su bili Nimci. Zač su bili Nimci, zač su se tako priglasili? To su bili existenční důvody. No a ovo imam oš na njega spominku, ovo imam jizvu oš, ti imaš dobře oči, ta prst je mi skoro odpav. Mi sme bili tako dobri kamarati a zjara, kad se neglalo va tom merci, aprili, takove pišťalky, z vrbov, kot je se to poklepalo a pak je se to stieglo, tako a na tatare oš sme, takaj te vrbe šišakli, tako on je imav tako vielik nuož, a je to bilo u njih v kuhinji, to si pametim, oš sme tamo bili dva kamarati. On je htiv to prouti kot prerizat, s tim nožjom. A ja sam tako glupo, on je to rizav a vako ja sam polak njega stav. Ruku na tom, a ni to mogav prerizat. Tako pak je se tako napragnuv a pak je se mu to podarilo a ja, kot sam stav, tu ruku na to, me ne tim nožom kot zjev tako. Ni to htiv udielat. No a ja sam utikav dom a ijelu cetu, to je bilo sto metru, cijelu ciestu za manu krve. To je ila hruza. Sam doletiv dom a maja ciela, ča je s tuobu, sa ze zoufalstvi, tinkturu, na puov pusta odrizan prst a na to va tu ranu su mi to naljali tu tinkturu, ja  sam skoro znoriv z toga, tako tu jizvu sam imav cieli život až do danas. A to je biv najbolji kamarad. A ja mu to nisam zazlivav, on to nije htiv udielat. A takove zažitke imame. No ale se sme preživili.

A te sestre njegove su ož žive?

No ta jedna, ta najmlaja, Marta sme njoj velili, Pečlivá, ta hodí oš na hode.

A kadjen biva?

V Břeclavi. Šak možna sam ju aj napisav vato.

Kako ćeme to udielat s timi adresami, To morame dat v kup.

No to, ča imam, ću vam poslat. Ja mlim, da toga nimam već nek vi.

Nisi to dopisala va te moje sezname.

Ja sam to přepsala a imam to sada takaj.

Imaš to v počítači? No tako to bi me mogli tamo dopuniti.

Imam takovu tabulku.

Su si udjelala program na to.

Kad sme posilali te povanke, da bi to imali.

No, tihneće bit čuda već. Brže će njih bit furt manje a manje, ćeme vidit. Ale morame to ukončit. Tako ča oš imaš.

Oš mi recte, ste imali oš neke probleme, zbog toga, da ste Hrvat? Kad je bilo, kad je se to...

No to znaš, da su bili probleme, oš kad dica. Prvi problem je biv, kad sam došav sem, v Paseku, bar aj četrnajst dan, oš su bile prazdnine školni, tako pak sme morali puojt va škuolu, to je bila sousedni vesnice kot, Dlouhá Loučka, a nigdar tamo nisam biv, naši nisu imali lazno, tako su velili, pojte va škuolu, to sam biv ja, sestra, ta mlaja, tako sme šli va škuolu, kadjen nigder nisme oš bili. Tako to sestra oš ni bila, ja sam šav prvi va tu měšťanku. Nisam to znav, tako je se stalo, da prvi dan, kad sam šav va škuolu, tak sam šav va prvu klasu. Nisam to našav, tamo su bile sestričke, velka reorganizace, tako sam biv va prvoj klasi, sam to zjistiv, ale šumastr ur je mne zapisav. Znaš. No tak velim, sutra ću puojt va drugu klasu, ur neću dielat pozdvižení. Tako sam si našav kamarate, te, ča su šli z Pasek, ja velim, ti hodiš do druhé třídy, jo, tak pujdu s tebou. Tako sam šav do druhé třídy a tamo je biv, shodou okolností, ta jednaki šumastr, ča je me zapisuovav va prvu klasu. A sa je se kukav, Hubeny, Hubeny, a odkud seš jako? Ja velim z Přerova. Sam htiv kot ušetřit, velim Přerov kot Nový Přerov, veli snad Nový Přerov? No přesně, Nový Přerov. No ale ty už ses zapsal v první třídě, jestli se nemýlím? Včera jsi byl v první třídě? Velim, no, to bylo ale jako špatně. A on říkal, to máš dobrý, ještě tři dny a máš vychozenou celou měšťanku. A při té příležitosti, se stala taková věc, že se mě pitav, jaké seš národnosti, no a já hrdě velím, kot chorvatské národnosti. Ti faloti su se mi začali tako smijat, da sam Chorvat, to nisu čuli v životě, tako škodoliba děcka, tako su se mi smijali, velim, Hanaky, tako to je konac. V životě ur vam ništ reć neću, kad se tako glupo smijate. Tako to sem poprvni a naposled prohlásil, že su Chorvat. Za tu dětsku nebo školní éru. No tak teď už je mi to jedno, teď se hrdě hlásím k Chorvatům, protože se mě zdají, že sou lepší než ty ostatní. NO tak to byly takoév školní zkušenosti, nedobrý, no a jinak víc než za tu chorvatskou národnost jsem trpěl tím, že jsem vyznával hodnoty česky v te revoluci a po te revoluci jsem se hlásil k čeství a národu, no ale to už byla zase otázka další. No, to takaj bilo na ništo dobro, zatoda pak sam si veliv, kad sam pro Čehe tuoliko objetovav, to sam dielav v ruznych organizacích a tako, a předseda závodního výboru, a z toho sam imav nek nepříjemnosti, tako bi bilo buolje ke konci života dielat ništo aj za ti Hrvate. Tako sam sa dostav za Sittkom va to Sdružení a je me to začlo zajimat a tako velim, oš ništo ću udielat pro naše ljudi, tako sam sa začav zajimat.

A vi seveljek, kad se zidete s Hrvatmi, tako govorite hrvatski?

No kad znam, da su Hrvati, kako moj brat, tako govorim s nimi hrvatski. Ale poslidni ljeta je tih ljudi, ča govoriju hrvatski, tako malo. Jedině hrvatski da si progovorim, to znam, se sestrami Šalamunovymi, a daljeko široko ništ, pak ta rodina, ča ti vřele doporučuji, da moraš pojt za nimi v Nikišporku, Pavlatova, to jsou manželé, ča govoriju cieli život hrvatski, a ćeju govorit dokle budu.

Kuoliko je njim ljet?

Oni su za ništo mlaji. Tako ona je imala sedemdeset ljet. Před jednim, dvimi ljeti. A on, Macko, je za dvi ljeta stariji.Tamo nisi bila?

Nisam bila.

To su pruo tebe ti mladi. Ale to bi bilo zajimavo.

Ale vpondjelak moram pojt na Staru Preravu za Harmerom, moram sa ga pitat, jeli će nam ništo dat na kiritof...

Jeli će doći na kuonji se ga pitaj.

Jako će dojt kot sponzor. No a pak jeli ću imat lazno, ću se s nimi dogovorit.

S tim Sittkom nebo s Harmerom?

No moram tamo puojt.

Moraš si ga več hledět, kako přispívá.